Najpreprostejši način je seveda domači preskus. Če imamo težave, ki so skladne z laktozno intoleranco (napenjanje, plini, driska itd.), se za teden dni popolnoma odpovejmo mleku. Po nekaj dneh bi se morale težave umiriti. Po enem tednu pa nato zjutraj na tešče popijemo pol litra mleka in se opazujemo. Če bomo končali na stranišču, je to že skoraj zanesljiv dokaz, da nam mleko škodi. Naslednji dan enako preskusimo še mleko brez laktoze, po katerem ne bi smeli imeti težav.
Domači preskus je seveda najlažje izvedljiv in najpreprostejši, vendar tudi najmanj zanesljiv. Velikokrat ni dovolj, da iz prehrane odstranimo samo mleko, saj se z laktozo srečamo tudi v številnih predelanih prehranskih izdelkih. Če iz prehrane poskusno ne odstranimo vse laktoze, težave ne preminejo in lahko živimo v lažni veri, da niso povezane z laktozo. Po drugi strani pa tudi povratek težav po obremenitvi z mlekom ni značilen samo za laktozno intoleranco, ampak gre lahko tudi za druge bolezni, npr. alergijo na mlečne beljakovine.
Za diagnozo laktozne intolerance so danes zato praviloma potrebne različne laboratorijske metode.
Najbolj razširjena metoda je krvni laktozni tolerančni test, za katerega se dogovorimo z zdravnikom. Pacient v laboratoriju na tešče zaužije testni obrok laktoze, nato pa se mu večkrat zapored odvzame kri in spremlja porast glukoze v krvi. Če se glukoza v določenem času ne zviša dovolj, nam to dokazuje, da se laktoza ni razgradila in vsrkala v kri. Krvni laktozni tolerančni test je najlaže dostopen, vendar pa meri le sladkor v krvi, kar ni vedno povezano s pacientovimi težavami. Vrednost glukoze v krvi je odvisna še od drugih dejavnikov, zato lahko večkrat pride do lažno pozitivnih ali lažno negativnih izvidov.
V Diagnostičnem centru Bled najraje uporabljamo vodikov dihalni test , ki je tudi v svetu najbolj priznan test za potrditev diagnoze. Preiskovanec na tešče zaužije testno količino laktoze, po tem pa 4 ure, vsake pol ure, pihne v posebno vrečko. V izdihanem zraku določamo raven vodika in metana. Če pride do bakterijske fermentacije laktoze, se pri tem nastali plini deloma prenesejo v pljuča in izločijo z dihanjem. Če torej pride do značilnega porasta plinov v izdihanem zraku, vemo, da se laktoza ni v celoti razgradila.
Vodikov dihalni test ima najboljšo občutljivost med preprostimi laboratorijskimi metodami. Njegova uporabnost je večja tudi zato, ker beležimo neposredno nastajanje plinov, ki pacientom povzročajo težave.
V Diagnostičnem centru Bled lahko odrasli opravite test tudi samoplačniško, brez napotnice osebnega zdravnika. Za podrobnejše informacije in naročila pokličite naročniško službo DC Bled.
Bolj tehnološko zahteven in dražji je dihalni test z uporabo 13C laktoze, kjer po istem načelu spremljamo porast označenega CO2 v izdihu.
V zadnjih letih obstaja – sicer bolj v študijske namene – tudi možnost genetskega testiranja. Identificiranih je bilo že več variant genov, ki so povezani s primarno laktozno intoleranco. Takšne gene lahko določimo s precej dragimi laboratorijskimi testi krvi ali drugih telesnih tkiv. Pomanjkljivost teh testov je predvsem v tem, da z njimi ne moremo oceniti, ali motena prebava laktoze pacientu res povzroča težave, saj je to v veliki meri odvisno še od drugih dejavnikov, npr. sestave črevesne mikroflore.
Če se zaradi prebavnih težav znajdemo na endoskopskem pregledu zgornjih prebavil (gastroskopiji), se lahko pri tem odvzame tudi vzorček sluznice tankega črevesja in, pod posebnimi pogoji, pošlje v laboratorij, kjer neposredno določijo aktivnost encima laktaze. Če je ta zmanjšana, pacient ne more dobro prebaviti mlečnega sladkorja.